Peter Mohar

Andreas Schwab (Hrsg./Izd./Edit.)

Ich habe alles gut überstanden

Vse sem dobro prestal

Ho resistito a tutto

Peter Mohar

Andreas Schwab (Hrsg./Izd./Edit.)

Ich habe alles gut überstanden

Vse sem dobro prestal

Ho resistito a tutto

Erinnerungen an ein Jahr in

italienischer Kriegsgefangenschaft zu Ende des

Ersten Weltkriegs und die

Flucht aus dem Gefangenenlager

Spomini na leto

italijanskega vojnega ujetništva ob koncu

Prve svetovne vojne in

beg iz ujetniškega tabora

Memorie di un anno di

prigionia in mano alle truppe italiane alla fine della

Prima Guerra Mondiale ed

evasione finale dal campo di detenzione

Inhaltsverzeichnis/Vsebina/Contenuto

Über dieses Buch

O knjigi

Note sul libro

Der Autor Peter Mohar

Avtor Peter Mohar

L’autore Peter Mohar

Die Ausgangslage

Izhodišče

La situazione iniziale

Moj dnevnik

Mein Tagebuch

Il mio diario

Mio viaggio dopo la fuga dalla prigionia

Meine Reise nach der Flucht aus der Gefangenschaft

Moja pot po begu iz ujetništva

Anmerkungen/Opombe/Annotazioni

Danksagung/Zahvala/Ringraziamenti

Der Herausgeber/izdajatelj/l’editore Andreas Schwab

Über dieses Buch

Im Sommer 1986 hatte ich, im Zuge meiner Diplomarbeit, einen längeren Aufenthalt in Eberndorf/Kärnten, wo ich meine Studien in der Dobrova, einem zirka 10.000 Hektar großen, fast reinen Weißkiefernwald machte. Ich hatte mich in einer Klosterzelle des ehemaligen Stiftes Eberndorf eingemietet. In diesem Stift lebte damals nur eine Hand voll Menschen, darunter auch Peter Mohar1 als ehemaliger Angestellter des Stiftes in seinem Ausgedinge.

Ich kannte Peter Mohar schon aus meiner Volksschulzeit in den 1960er Jahren; die Volksschule war im ansonsten von wenigen Menschen bewohnten Stift einquartiert. Er war zugleich Schulwart und Hausmeister des Stiftes. Bei uns Kindern heiß er einfach »Stifts-Peter«.

Als ich eines Abends von der Dobrova ins Stift kam, zog Rauch durch die riesige Anlage. Ich fand im ehemaligen Stiftsgarten einen großen, unbeaufsichtigten Haufen an Möbeln, Kleidung und Büchern brennend vor. Während der Haufen von einer Seite brannte, zog ich an der anderen Seite unter anderem einige Biedermeiersessel und viele Bücher aus dem Rauch. Es hieß, Peter Mohar sei gestorben und die Erben hätten seinen Hausrat verbrannt. Erst viele Jahre später erfuhr ich, dass Peter Mohar mit damals 87 Jahren zur Pflege zu seinem Neffen Josef Mochar1 kam, woraufhin die Hausverwaltung des Stifts die Wohnung Mohars ohne dessen Zustimmung geräumt und sein persönliches Eigentum verbrannt hatte.

Unter den geretteten Büchern fanden sich auch drei kleine, handgeschrieben Hefte, die sich später als Kriegsaufzeichnungen Peter Mohars entpuppten, ein Heft aus dem Ersten Weltkrieg und zwei Hefte aus dem Zweiten Weltkrieg.

Das vorliegende Buch beschäftigt sich mit Ersterem. Peter Mohar beschreibt darin, wie er im Herbst 1918, im Alter von 19 Jahren, nach einem Fronturlaub wieder an die Südfront bei Trient einberufen wird. Er erlebt den Zusammenbruch der Front, kommt in italienische Kriegsgefangenschaft, wird beim Wiederaufbau von zerstörten italienischen Ortschaften eingesetzt und flüchtet schließlich nach einem Jahr aus der Gefangenschaft. In langen Tages- und Nachtmärschen schlägt er sich von Corvara in Südtirol, über eine unklare neue Staatsgrenze nach Lienz in Osttirol durch. Von dort geht es mühselig – die Verwaltung und die Verkehrsmittel im restlichen Österreich funktionierten kaum – mit dem Zug über Villach und Bruck an der Mur nach Maribor, sowie schließlich nach Eberndorf, seinem Wohnort.

Mohar schreibt auf slowenisch, aber den Kernteil – die Flucht – auf italienisch, die Sprache, die er in Gefangenschaft gelernt hatte und die er nicht gleich wieder vergessen wollte.

Die slowenischen Originaltexte wurden nicht verändert. Die italienischen Originaltexte wurden nur dort geändert, wo es für das Verständnis unbedingt notwendig war. Fehler, welche nach so kurzer Zeit des Lernens einer Sprache natürlich noch gemacht wurden, wurden aus Gründen der Authentizität belassen.

Die Sprünge zwischen den Zeitformen wurden in den Übersetzungen beibehalten. Es wurde möglichst im Originalstil übersetzt und auch die Ausdrucksweise übernommen. Der Text der jeweiligen Originalsprache ist grau hinterlegt.

Andreas Schwab

Wien, Winter 2018/2019

O knjigi

Poleti leta 1986 sem med pisanjem diplomske naloge dalj časa preživel v Dobrli vasi/Eberndorf, kjer sem svoje študije opravljal v Dobrovi, približno 10.000 hektarjev velikem borovem mešanem gozdiču. V samostanu v Dobrli vasi/Eberndorf sem se vselil v bivšo samostansko celico. V tistem času je bivala v samostanu samo peščica ljudi, med njimi tudi Peter Mohar1 kot bivši sodelavec samostana v svojem preužitku.

Petra Moharja sem poznal še iz časa, ko sem obiskoval osnovno šolo v šestdesetih leti prejšnjega stoletja. Takrat se je šola nahajala v samostanu, kjer je živelo le malo ljudi. Bil je hišnik šole in hkrati hišnik samostana. Mi otroci smo ga enostavno klicali »Samostanski Peter«.

Ko sem nekega večera prišel iz Dobrove v samostan, se je valil dim skozi ves samostanski kompleks. V bivšem samostanskem vrtu sem zagledal nenadzorovan kup pohištva, oblačil in knjig, ki je že napol pogorel. Medtem ko je na eni polovici kupa ogenj že precej uničil, sem na drugi strani kupa potegnil iz dima med drugim bidermajerski stol in mnogo knjig. Govorilo se je, da je Peter Mohar umrl in da so njegovi dediči sežgali njegovo stanovanjsko opremo. Šele mnogo let kasneje sem izvedel, da je Peter Mohar s 87 leti prišel v nego k svojemu nečaku Josefu Mocharju1 in da je samostanska hišna uprava brez Moharjevega soglasja spraznila njegovo stanovanje in sežgala njegovo osebno premoženje.

Med knjigami, ki sem jih rešil, so bili tudi trije z roko napisani zvezki, ki so se kasneje izkazali kot vojaški zapisniki Petra Moharja, en zvezek je bil iz Prve svetovne vojne in dva zvezka iz Druge svetovne vojne.

Pričujoča knjiga se ukvarja s prvim zvezkom. Peter Mohar opisuje v njem, kako je jeseni leta 1918, star 19 let, po dopustu iz fronte bil ponovno vpoklican v Južno fronto pri kraju Trient. Doživel je, kako se je sesula fronta, prišel je v italijansko ujetništvo in moral sodelovati pri obnovi uničenih italijanskih krajev, po enem letu v ujetništvu mu je končno uspelo zbežati. V dolgih dnevnih in nočnih pohodih mu je uspelo, da se je prebil iz Corvare na Južnem Tirolskem čez nedefinirano novo državno mejo v Lienz na Vzhodnem Tirolskem v Avstriji. Od tam je z velikimi mukami - kajti uprava in prevozna sredstva v Avstriji, kolikor jo je ostalo od monarhije, še niso redno delovala - z vlakom preko krajev Beljak in Bruck an der Mur prispel v Maribor in od tam v Dobrlo vas/Eberndorf, v svoj domači kraj. Pisal je v slovenščini, vendar je osrednji del – svoj beg – napisal v italijanščini, ki se jo je naučil v ujetništvu in je ni želel pozabiti.

Slovenska originalna besedila so ostala nespremenjena. Italijanska originalna besedila so bila spremenjena samo tam, kjer je bilo nujno potrebno za razumevanje. Napake, ki so bile narejene po tako kratkem času učenja tujega jezika, smo pustili nepopravljene zaradi avtentičnosti.

Skakanje med različnimi slovničnimi časi je bilo v prevodih prevzeto, kjer je bilo to potrebno za razumevanje. Po možnosti so prevajalci v prevodih obdržali originalni stil in način izražanja. Originalno besedilo ima sivo ozadje.

Andreas Schwab

Dunaj/Wien, pozimi 2018/2019

Note sul libro

Nel 1986 trascorsi parte dell’estate a Eberndorf, dove preparai la mia tesi laurea studiando la Dobrova, una grande pineta mista estesa su circa 10.000 ettari di terreno. Presi in affitto quella che era stata una cella del monastero di Eberndorf. A quel tempo la struttura era abitata da un numero esiguo di persone tra cui Peter Mohar1, ex dipendente del monastero ivi pensionato.

Conoscevo Peter Mohar già dai tempi della scuola elementare ovvero dagli anni 60: all’epoca la scuola era ospitata all’interno del monastero, in cui altrimenti si sarebbero contate pochissime persone. Egli svolgeva il doppio ruolo di bidello e custode del monastero. Per noi bambini si chiamava semplicemente «Peter del collegio».

Una sera mentre rincasavo dalla Dobrova trovai il gigantesco complesso monastico avvolto dal fumo. Nell’area claustrale che fungeva al tempo da giardino trovai un enorme ammasso di mobili, in - dumenti e libri lasciato ad ardere senza alcuna persona preposta a vigilare il rogo. Mentre il cumolo di materiale bruciava su di un lato del giardino, io cercai di strappare alle fiamme alcuni oggetti tra i quali delle poltrone Biedermeier e molti libri. Stando alle voci di corridoio, Peter Mohar sarebbe de - ceduto e gli eredi avrebbero dato fuoco alle suppellettili del suo appartamento. Solo molti anni dopo venni a sapere che Peter Mohar si era trasferito dal nipote Josef Mochar1, alle cui cure si era affidato avendo oramai compiuto l’età di 87 anni, e che gli amministratori del monastero avevano sgombera - to il suo alloggio nonché dato fuoco alle sue proprietà personali senza il suo permesso.

Tra i libri strappati alle fiamme vi erano anche tre piccoli quaderni manoscritti che si rivelarono poi essere delle illustrazioni di guerra disegnate da Peter Mohar, un quaderno risalente alla Prima Guerra Mondiale e due quaderni risalenti alla Seconda Guerra Mondiale.

Il presente libro si occupa del primo conflitto. Qui Peter Mohar descrive come nell’autunno del 1918, all’età di 19 anni, sia stato richiamato al fronte meridionale, nei pressi di Trento, dopo aver go - duto di un periodo di licenza. Vive la disfatta del fronte, cade prigionero degli italiani, viene fatto la - vorare alla ricostruzione delle località italiane distrutte e dopo un anno sfugge infine alla prigionia.

Con lunghe marce diurne e notturne riesce a passare da Corvara, nel Tirolo meridionale, a Lienz, nel Tirolo orientale, attraverso un nuovo e non specificato confine di stato. Da lì con gran fatica – l’amministrazione e i mezzi di trasporto non sono operativi nel resto dell’Austria – si reca in treno a Maribor, passando per Villach e Bruck an der Mur, e poi a Eberndorf, suo paese natale.

Scrive in sloveno ma la parte centrale del diario – la fuga – è narrata in italiano, la lingua che aveva appreso nel corso della prigionia e che mai più volle dimenticare.

I testi originali in lingua slovena non hanno subito alcuna modifica. I testi scritti dall’autore in lingua italiana sono stati parzialmente modificati con l’unico scopo di rendere comprensibile il testo ove tale non fosse. In nome dell’autenticità sono stati lasciati inalterati gli errori che era naturale sus - sistessero ad uno stadio talmente precoce dell’apprendimento linguistico.

I salti temporali delle forme verbali sono stati mantenuti nelle versioni tradotte. I lavori di tradu - zione hanno cercato di aderire, quanto più possibile, allo stile originale salvaguardando anche i modi di dire. I testi in lingua originale sono stampati su sfondo grigio.

Andreas Schwab

Vienna, inverno 2018/2019

Der Autor Peter Mohar

Peter Mohar wird im Jahr 1899 in Eberndorf/Dobrla vas in Südkärnten geboren. Noch als Jugendlicher kommt er im Ersten Weltkrieg an die Südfront der Monarchie. Im Herbst 1918 gelangt er in italienische Kriegsgefangenschaft und verbringt ein Jahr mit dem Wiederaufbau der zerstörten Dörfer und Städte im Hinterland von Venedig – und mit dem langen Warten auf die Freilassung. Im Herbst 1919 flieht er aus einem Lager im heutigen Südtirol in das österreichische Restgebiet der Monarchie. Über dieses Jahr existiert ein kleines Heft mit Aufzeichnungen in tagebuchähnlicher Form.

Nach dem Krieg lernt er in Villach/Beljak den Beruf des Fassbinders und dokumentiert die Vorgänge anlässlich der Volksabstimmung 1920 in Kärnten. Erst 1986 wird es ihm, unter großen finanziellen Aufwendungen gelingen, diese Dokumentation als Buch zu veröffentlichen: »Med nebom in peklom. Pričevanje iz plebiscitnega leta! – Zwischen Himmel und Hölle. Zeugnis aus dem Volksabstimmungsjahr!«

Über die Zeit im Zweiten Weltkrieg existieren ebenfalls tagebuchartige Aufzeichnungen im Umfang von zwei Heften. Diese sind noch nicht aufgearbeitet.

Peter Mohar wohnt bis 1986 im aufgelassenen Stift Eberndorf (welches dem Stift St. Paul im Lavanttal gehört) und arbeitet hier Jahrzehnte als Gutsangestellter und Hausmeister. Er ist ein sehr religiöser Mensch und auch im slowenischen Kulturverein über Dekaden aktiv.

1986 kommt Peter Mohar in die Familie seines Neffen Josef Mochar zur Pflege. Er wird mit zunehmendem Alter vermehrt von der Angst geplagt, aufgrund seiner Aufzeichnungen und seines Eintretens für die slowenische Volksgruppe, verhaftet zu werden. Er stirbt im Jahr 1989 im Alter von 90 Jahren.

Avtor Peter Mohar

Peter Mohar se je rodil leta 1899 v Dobrli vasi/Eberndorf na Južnem Koroškem. Še kot mladinec se je v Prvi svetovni vojni znašel na Južni fronti Avstro-Ogrske monarhije. Jeseni leta 1918 je prišel v italijansko ujetništvo in je preživel leto dni z obnovo porušenih vasi in mest v zaledju Benetk - ter z dolgim čakanjem na svojo izpustitev. Jeseni leta 1919 je zbežal iz taborišča na današnjem Južnem Tirolskem v avstrijsko območje, ki je preostalo od Avstro-Ogrske monarhije. O tem letu se je ohranil zvezek z lastnoročnimi zapisi v obliki dnevnika.

Po koncu vojne se je v Beljaku/Villach učil za poklic sodarja. V tem času pa je tudi dokumentiral dogajanja okrog plebiscita leta 1920 na avstrijskem Koroškem. Šele leta 1986 mu je ob velikih finančnih naporih uspelo objaviti to dokumentacijo v obliki knjige z naslovom »Med nebom in peklom. Pričevanje iz plebiscitnega leta! – Zwischen Himmel und Hölle. Zeugnis aus dem Volksabstimmungsjahr!«

Iz časa Druge svetovne vojne sta se ohranila dva zvezka z lastnoročnimi zapisi v obliki dnevnika. Ti zapisi pa še niso bili obdelani.

Peter Mohar je do leta 1986 živel v opuščenem samostanu v Dobrli vasi/Eberndorf (ki je v lasti samostana Št. Pavel v Labotski dolini/St. Paul im Lavantal), kjer je desetletja dolgo delal kot delavec na posesti samostana in kot hišnik. Bil je zelo veren človek in desetletja aktiven v slovenskem kulturnem društvu.

Leta 1986 je bil Peter Mohor sprejet v nego v družino nečaka Josefa Mocharja, ki mu je nudila nego in oskrbo. Z leti so ga vedno bolj mučili strahovi, da bo zaradi svojih zapisov in svojega angažmaja za slovensko narodno skupnost prišel v zapor. Umrl je leta 1989 star 90 let.

L’autore Peter Mohar

Peter Mohar nasce nel 1899 a Eberndorf/Dobrla vas nella Carinzia meridionale. Non ancora mag - giorenne è inviato al fronte meridionale del Regno durante la Prima Guerra Mondiale. Nell‘autunno del 1918 cade prigioniero delle forze italiane e, in attesa della liberazione, trascorre un anno alla rico - struzione dei paesi e delle città dell’entroterra veneziano andati distrutti nel corso del conflitto. Nell’autunno del 1919 fugge da un campo dell‘attuale Sud Tirolo portandosi nel territorio austriaco del Regno. Questo suo anno di vita è documentato dai disegni che egli appone in un taccuino, tenuto a modo di diario.

Dopo la guerra si forma professionalmente come bottaio a Villach/Beljak e documenta gli avveni - menti storici che hanno luogo in occasione del referendum popolare del 1920 in Carinzia. Solo nel 1986, tramite un importante esborso finanziario, riesce a pubblicare questi documenti in forma di libro: «Med nebom in peklom. Pričevanje iz plebiscitnega leta! – Tra il cielo e gli inferi. Testimonianze sull’anno del referendum!»